Insajder.com, 05. 08. 2025, Igor Mekina: Operacija Nevihta: Napadi hrvaških vojaških letal na kolone srbskih civilistov, zadnje dejanje etničnega čiščenja

Napomena: Odluka da se prenese tekst „Operacija Oluja: „Napadi hrvatskih vojnih letelica na kolone srpskih civila, poslednji čin etničkog čišćenja“ a na slovenaćkom jeziku, koji smo malo i slabo znali i u vreme nekadašnje Jugoslavije, vođena je kvalitetom teksta, u kome se po prvi put autor „iz regiona“, a u EU, odvažio da napiše tekst „iz srpskog ugla“ pogleda na hrvatsku operaciju Oluja. Igor Mekina donosi i obilje slabo poznatih činjenica, o kojima se u srpskoj (sad već) istoriografiji retko, ili nimalo govori kao što su hrvatske simulacije srpskih napada i diverzija 3. avgusta 1995. na Dubrovnik, Maslenicu, Gospić…

Za one kojima je presporo lagano čitanje, pa i sricanje, na vrhu desne strane menija nalazi se prečica do Guglovog prevodioca. Srpski jezik je prva opcija. Kao i svaki mašinski prevod ima dosta mana a ponekad pokazuje i predrasude, ali je dovoljan za brže upoznavanje sa ovim kvalitetnim tekstom.

 Veritas.info

Trideseta obletnica »Nevihte«, vojaške operacije hrvaških sil, s katerimi je bil zlomljen odpor hrvaških Srbov in uničena njihova Republika Srbska Krajina se v Sloveniji najpogosteje opisuje le iz »hrvaškega« zornega kota.

Slavijo se uspehi njihove vojske, le malo pozornosti pa se posveča opozorilom Srbov o tem, da je bila ta operacija izpeljana tudi z namenom etničnega čiščenja, da so bili v njej namerno ubijani civilisti – in da za to nihče ni odgovarjal.

Danes zato na Hrvaškem slavijo Nevihto kot praznik, včeraj pa so se v Srbiji v Sremskih Karlovcih spominjali Nevihte kot – pogorma.

Zdi se, da je pot do sprave danes, kljub preteklemu času in delom mednarodnih in nacionalnih sodišč – in morda prav zato – še težja kot v preteklosti.

Da je RSK »padla« je bilo mogoče zaradi številnih razlogov – neugodnega geopolitičnega položaja Srbije, ki je bila v mednarodni izolaciji (kot del ZRJ), slabosti njenih zaveznikov (zlasti Rusije), pritisku revanšističnih držav, ki so bile na strani Hrvaške (zlasti Nemčije) pa tudi zakulisnih pritiskov, s katerimi se je vodstvu Srbov obljubljalo, da bodo imeli »proste roke« v BiH in na Kosovu.

Vse to je privedlo do tega, da se Srbija v obrambo RSK sploh ni vključila, prav tako ne vojska bosanskih Srbov, medtem ko so ZDA in evropske države pomagale Hrvaški.

In tako je Hrvaška – »zmagala.« A ne sama – skupaj »s kolektivnim zahodom«

In na zelo umazan način, ki je bil nato pometen pod preprogo.

Dvojni kriteriji so po 30 letih pri tej akciji zelo lepo vidni.

V resnici je Zahod Hrvaški dovolil to, kar je nato Srbiji onemogočil na Kosovu.

Na Hrvaškem je Zahod zagovarjal »svetost« načela integritete države in operacijo Hrvatov (ki so vdrli v zaščiteno cono OZN) označil za legitimno, na Kosovu pa so vse poskuse Srbije in ZRJ, da zadušijo upor albanske UČK označevali za »prekomerno uporabo sile« in za »zločine.«

Hrvaška je tako iz vojne prišla »celovita«, z zmago nad RSK, Srbija pa je iz razpada SFRJ po agresiji zveze NATO leta 1999 prišla »okrnjena«, de facto bez Kosova, ki so ga zahodne države takoj priznale kot samostojno državo – v nasprotju z določili mednarodnega prava.

In v nasprotju s tem, kot so same ravnale v primeru obravnave RSK.

A še huje je to, da se je tudi glede kršitev človekovih pravic in zločinov postopalo drugače.

Rezultat je bil, da so bili vodilni srbski poveljniki in politiki kaznovani, Hrvaški pa oproščeni.

In končen rezultat je, da imamo danes milijone ljudi, ki na Hrvaškem vzklikajo proustaška gesla, odkrito žalijo Srbe in uživajo v svojih »zmagah«, medtem ko so Srbi prepuščeni sami sebi, z občutkom, da so bili prevarani in zlorabljeni.

Kar dviga pritisk v družbi in bi lahko zelo kmalu zaustavilo tudi procese demokratizacije in premika k bolj transparentni in demokratični družbi, ki so se začeli s študentskimi protesti.

Napetosti na Kosovu in v BiH, zmeraj prisotne, bi se zato lahko ob spremenjenih geopolitičnih razmerah in vse šibkejšem Zahodu 30 let pozneje – znova spremenile v nekaj bistveno nevarnejšega.

A poglejmo raje to, kar so mediji v Sloveniji ob hvaljenju brilijantnosti hrvaške »Oluje« pozabili zapisati.

Na primer o tem, kako je v tem času ravnalo hrvaško vojno letalstvo, ki se jim zaradi pasivnosti Miloševića (ki je verjel Tuđmanu in zagotovilom Zahoda, da si bo s tem kupil mir in prosto delovanje v BiH in na Kosovu) ni bilo treba bati srbskih pilotov.

Predvsem se pozablja, da je bilo na dan začetka operacije, 4. avgusta 1995 ozemlje in prebivalstvo Republike Srbske Krajine pod zaščito vojaških sil ZN.

Na srečanju z visokimi vojaškimi predstavniki 17. in 31. julija na Brionih, kjer so analizirali načrt operacije »Nevihta 95«, je tedanji predsednik Hrvaške Franjo Tuđman generalom sporočil, da ima za izvedbo operacije podporo Nemčije, Nata in ZDA – pod pogojem, da bo vse končano v treh do štirih dneh, največ sedmih.

Hkrati je opozoril, da obstaja možnost vstopa ZR Jugoslavije v vojno in možnost ruske reakcije, če se bo operacija podaljšala; da izgovor za operacijo ni več deblokada Bihaća, saj so bosanski Srbi, da bi Hrvaški vzeli argument za operacijo, deblokado izvedli; da Milošević verjetno ne bo neposredno vojaško posredoval, če se bo vse hitro končalo, ampak da je treba pripraviti načrt za evakuacijo prebivalstva iz Osijeka, Vinkovcev in Slavonskega Broda v Zagreb; da sile Armade Bosne in Hercegovine in HVO sodelujejo z ozemlja BiH; da je sprejetje pogajanj s Srbi v Ženevi le krinka za operacijo.

Nato je predsednik Tuđman izdal ukaz, naj se »Srbom zadajo takšni udarci, da praktično izginejo, da se mora tisto, česar ne zavzamemo takoj, v nekaj dneh predati«, pa tudi, da se »srbskih sil ne obkoli in likvidira, ker bi jih to prisililo v nadaljnji boj, ampak da se jim pustita dva načina za odhod iz Hrvaške.

Na koncu je dodal: »Pomembno je, da ti civilisti gredo k njim, nato pa vojska, in ko gredo kolone, to psihološko vpliva drug na drugega« in »tako kot so se iz Grahova in Glamoča izselili, ko so bili naši prisiljeni, se delno že izseljujejo tudi iz Knina«.

Eden od ukazov je bil, da se objavi lažna novica, da so opazili kolone srbskih civilistov, ki so zapuščali Hrvaško v tistih smereh, ki so ostale, vendar jim Hrvaška zagotavlja vse pravice in jih vabi, naj ostanejo ob ognjih, ter da se delijo letaki z enako vsebino.

Kot je Tuđman pojasnil s ciničnim nasmehom, »jim domnevno zagotavljamo vse pravice, v resnici pa jim kažemo pot, po kateri morajo iti«.

Ukazal je tudi izdelavo letaka, ki ga je podpisal general Mrkšić, v v katerem naj bi ukazal »vsemu civilnemu prebivalstvu, naj se umakne z območja bojnih operacij v smeri Benkovac-Žegar-Srb« in da se za opravičevanje operacije v mednarodni javnosti 3. avgusta simulira delovanje srbskih sil proti Maslenici, Gospiću ali Dubrovniku, da bi jih hrvaška stran lahko obtožila »sabotažnega napada«.

Del načrta je bil blokirati sile ZN v vojašnicah in s tem preprečiti njihovo posredovanje.

3. avgusta ob 18.40 je hrvaška vojska obstreljevala Dubrovnik, Župo Dubrovnik, letališče v Čilipih in Orašcu. Trije ljudje so bili ubiti, enako število pa ranjenih, kar je ustvarilo lažno opravičilo za operacijo.

Naslednji dan so od 4.55 do 5.26 vsa poveljstva Zbornih območij poročala, da so se bojne operacije začele po načrtih, ob 5.50 pa so hrvaške zračne sile poročale, da so iz Pulja vzletela štiri letala, iz Plesa pa dve za operacije v povezovalnih centrih v Ćelavcu in … Magarčevac.

Topništvo je začelo delovati proti vojaškim, a množično civilnim objektom, s poudarkom na mestnem središču Knina, Drniša, Benkovca, Gline, Vojnića, Petrinje.

Posledično je civilno prebivalstvo v paniki zapustilo svoje domove in se umaknilo po prej omenjenih komunikacijah, ki so bile prepuščene napadom.

To so spodbujali lažni letaki in novice o že nastalih kolonah v smeri Bosne in Hercegovine.

Z Brača so delovala sredstva elektronskega izvidovanja in brezpilotna letala ameriške vojske.

Skupno je bilo angažiranih 189.539 vojakov, častnikov in podčastnikov ter 14.500 pripadnikov MUP-a, brez sil HVO in Armade BiH.

Srbske sile so po formaciji štele približno 37.500 borcev, vendar jih je bilo zaradi izrazitega samovoljnega dezerterstva enot v resnici bistveno manj.

Tako so se že prvi dan okoli 17. ure oblikovale kolone civilistov, ki so se odpravile proti prehodi v Bosni in Hercegovini. Drugi dan sta ob 9:31 v Knin vstopili Sedma in Četrta gardijska brigada HV, kolone srbskih civilistov pa so se počasi premikale po celotni širini ceste, v vozilih, traktorjih, vozovih, peš in z živino, brez vode, hrane in zdravil.

S stranskih cest so zaostali več ur čakali, da se vključijo v preobremenjeno komunikacijo. Cilj je bil priti na varno ozemlje na meji Bosne in Hercegovine.

Takrat so bile kolone dolge več kot 100 kilometrov, premikale pa so se s hitrostjo, ki je bila dvakrat počasnejša od hitrosti pešcev.

Na sestanku s Franjo Tuđmanom 7. avgusta ob 10. uri je bila rešena situacija z okoli 50.000 srbskimi civilisti, blokiranimi na cesti Glina-Dvor na Uni.

V poročilu Obveščevalne uprave HV je bilo navedeno: »Ni organizirane obrambe sovražnika, razen v gorskem delu širšega območja Srbov, in realne možnosti organiziranja obrambe« so zmanjšane zaradi velikega pritiska pobeglega civilnega prebivalstva, ki se premika po cestah, ki vodijo proti meji z Bosno in Hercegovino.«

In nadalje: »Skoraj vse ceste so zamašene z begunci in zaradi tega je njihovo gibanje nemogoče, niti za najnujnejše potrebe, in v zvezi s tem je najbolj kritično stanje na cesti Bosanski Novi – Prijedor.«

Gibanje kolon so spremljali izvidniki in letala in brezpilotna letala 280. voda brezpilotnih letal.

Tretji dan je sprednji del kolone že prihajal v Banjaluko. S premikom na ozemlje Bosne in Hercegovine so civilisti veljali za rešene.

6. avgusta je bila Srbska vojska Krajine popolnoma poražena v Liki in Dalmaciji, enote HV pa so vdrle v območje državne meje z Bosno in Hercegovino.

Hrvaški premier in predstavnik OZN Jasuši Akashi sta podpisala sporazum, s katerim sta zagotovila, da območja gibanja civilistov ne bodo predmet delovanja hrvaške vojske.

7. avgusta ob 02:45 je v Vojnem dnevniku Glavnega štaba HV pod zaporedno številko 288 zapisano:

»Oficir za zvezo iz OZN poroča in posreduje sporočilo poveljnika sektorja Sever: Čete HV obstreljujejo kolono med Glino in Topuskim. Veliko je mrtvih in ranjenih civilistov. HV drži dva pripadnika Mednarodnega rdečega križa kot talca. Streljanje še vedno traja.«

Hrvaški vojaški MiG 21 je v vasi Dragotina odprl ogenj na reševalno vozilo in ubil štiri hrvaške civiliste.

Poveljnik 21. banijskega korpusa, general Čedomir Bulat, je v Topuskem predal vojaško opremo, ob 18. uri pa je obrambni minister Gojko Šušak objavil sklep o prenehanju operacije »Nevihta«.

V tem času je Vojaška policija Republike Srbske preiskala civilna vozila, ki so vstopala v Bosno in Hercegovino, in zasegla najdeno strelno orožje in vojaška vozila.

Po dokumentu »HRZ in PZO v operaciji hrvaške vojske ‘Nevihta'» je 7. avgusta ob 00:10 letalo MiG 21, ki je vzletelo s splitskega letališča, streljalo na oklepno-mehanizirani konvoj na območju Medenega polja. Z dvema raketama S-24 sta bila uničena en tank in počasi premikajoča se kolona, akcija pa je bila izvedena »na zahtevo«.

8. avgusta ob 17.50 je bilo na območju Svodne izvedeno ognjeno dejanje »na klic« na oklepno-mehanizirani konvoj z dvema letaloma MiG 21, ki sta vzleteli z letališča Pleso.

Napredovanje kolone se je upočasnilo, več vojaških motornih vozil pa je bilo uničenih zaradi učinka dveh raket S-24 in 64 nevodenih raketnih izstrelkov kalibra 57 mm.

Vendar pa so se dejanja, glede na video posnetke kraja dogodka po akciji, poročila o preiskavah in vpise v operativne dnevnike HV, izvajala v kolonah motornih vozil, na mestu dejanj pa niso našli uničenih tankov ali druge vojaške opreme, prav tako v kolonah civilistov v času letalskih operacij na označenih območjih ni bilo vojaške opreme.

Akcija v Medenu, tj. Bravskem polju in Svodni, ne more biti akcija vzdolž »črte stika«, kot je navedeno v bojnih dokumentih hrvaške vojske.

Fronta je bila daleč, torej te črte ni več bilo, ker so se bojne operacije ustavile.

Akcije so bile izvedene v globini ozemlja druge države, Bosne in Hercegovine (Bravsko polje 64,4 km, Svodna 18,5 km po cesti od meje), kjer ni bilo hrvaške vojske.

Raketa S-24, uporabljena v napadu, je smrtonosno sredstvo delovanja izključno proti živi sili, nedoločenim objektom in bojnim sredstvom, zaščitenim z oklepom debeline do 25 mm.

Ni namenjena in je neučinkovita proti oklepnim enotam (debelina tankovskega oklepa 50, 80, 120 in 200 mm).

V kolonah so bile tudi osebe, ki so nosile dele vojaških uniform, ne pa orožja, ki so ga pustile najkasneje ob vstopu v Bosno in Hercegovino.

Te osebe so po odložitvi orožja uživale zaščito Ženevskih konvencij in niso bile legitimni vojaški objekt delovanja, ne glede na to, da kolona vozil in ljudi ni mogla biti objekt delovanja, tudi če so bili v njej oboroženi vojaki in vojaška oprema.

Če bi bil cilj upočasniti kolono, kot je navedeno v bojnih poročilih, bi bil učinkovit na čelu kolone, kar bi oviralo komunikacijo in bi se celotna kolona ustavila.

Cilj je bil odrezati kolono, povzročiti paniko, zlasti v drugem delu, ki se mora ustaviti, dokler se komunikacija ne odpravi, nato pa poskušati v najkrajšem možnem času čim bolj oddaljiti od kraja dejanja, saj verjamejo, da dlje ko se bodo premaknili, bolj ne bodo izpostavljeni zračnim napadom.

V operativnem dnevniku združenega območja Split je 7. avgusta ob 14.20 zapisano: »Naš MiG je raketiral konvoj vozil med Drvarjem in B. Petrovcem. Poročali so, da je bilo zelo učinkovito.«

Zato je rakete izstrelil na kolono vozil, ne na vojaško kolono ali oklepno-mehanizirano kolono, kot je navedeno v bojnih poročilih.

Ko je opazil kolono in med napadalnim manevrom, se je pilot prepričal, da je kolona nenavadno dolga; da v njej ni oblikovane organizirane kolone tankov; da je največji del kolone, skoraj v celoti, sestavljen iz potniških in transportnih motornih vozil; da v koloni ni prostega prostora; da bi učinek raket S-24 (vsaka se razleti na 4000 kosov ob udarcu, polmer eksplozijskega učinka 300–400 m) na kateri koli objekt v koloni povzročil ogromne žrtve med civilisti. Pilot je vsa ta dejstva prezrl in namerno ukrepal proti koloni civilistov.

Ta akcija je bila načrtovana med pripravami na operacijo »Nevihta«. Do tega sklepa vodi dejstvo, da je bil na drugi smeri, ki je bila prepuščena za izhod, izveden ogenj tudi na kolono beguncev na ozemlju Bosne in Hercegovine.

V obeh primerih je bil z namenom prikritja vojnega zločina v poročilih zabeležen napad na oklepno-mehanizirano kolono. Enak vzorec delovanja za obe koloni in enaka matrika oddaje poročil. Naključje? Prej je šlo za načrt in njegovo izvedbo.

Ukazani napadi lovskih letal na civiliste, ki ne sodelujejo v sovražnostih, so povzročili, da so tisoči civilistov v paniki bežali proti Republiki Srbiji, hkrati pa so ustvarili in okrepili svojo odločitev, da se ne vrnejo na ozemlje, kjer so živeli do takrat, kar je privedlo tudi do spremembe etnične sestave Republike Hrvaške.

To je bilo zadnje dejanje etničnega čiščenja.

Spet v povezavi s klišejsko trditvijo, da je bila Nevihta čista kot solze: hrvaški MIG-i v bližini mesta Bravsko v Bosni in Hercegovini so 7. avgusta 1995 ciljali na kolono civilistov. Med napadom je bilo ubitih deset civilistov, vključno s štirimi otroki, starimi med šest in 13 let, 50 ljudi pa je bilo lažje ali hudo ranjenih. Vojni zločin 1/1, je o tem zapisal Drago Pilsel.

Za smrti civilistov v kolonah nihče ni odgovarjal.

In prav tako ne za skoraj 2000 civilistov, ki so jih hrvaški vojaki pobili drugje, mnoge v hišah ali naseljih, ki so jih menda osvobodili.

In večina jih je tako osvobojenih – in praznih – še danes.

Niti v hrvaški operaciji “Nevihta” niti v konfliktih v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu in Metohiji določeni zahodni centri ne morejo skriti svojega nečastnega in umazanega poslanstva, ocenjuje predsednik srbske Komisije za pogrešane osebe Veljko Odalović.

»Ko gre za akcijo ‘Nevihta', sem se s kolegi iz Komisije za pogrešane osebe udeležil več kot 1200 izkopov srbskih žrtev. Nekatere, doslej več kot 750, smo identificirali in jih izročili njihovim družinam, ostali se še vedno obravnavajo kot neznane osebe, največje število teh trupel pa je v mrtvašnicah po vsej Hrvaški in niso identificirana. Zato v tej akciji neposredno obravnavamo kot pogrešane še 580 oseb.«

Navaja tudi podatke, da je bilo več kot 70 odstotkov Srbov, ki so umrli v ‘Nevihti', starih več kot 70 let, in da je bilo od več kot 600 umrlih žensk devetdeset odstotkov starejših od 60 let.

To so grozni zločini, navaja Odalović in se ogorčeno sprašuje, ali Hrvaška praznuje pobijanje starcev na njihovih ognjiščih.

Enako se je zgodilo na Kosovu in Metohiji, in vse zato, ker se je nekdo nekje, kot pravi, domislil, da lahko svojo strategijo izvaja, ne da bi kdo odgovarjal za zločine nad Srbi.

»Spomnil vas bom, da je bilo ob ustanovitvi Haaškega sodišča pompozno napovedano, da bo prineslo pravičnost in spravo. Ni prineslo ne pravičnosti ne sprave, ravno nasprotno.«

Odalović pojasnjuje, da je vse to mogoče, ker so bile mednarodne institucije, od Združenih narodov naprej, uničene.

 

 

 

 

Igor Mekina

 

 

Napomena: Odluka da se prenese tekst „Operacija Oluja: „Napadi hrvatskih vojnih letelica na kolone srpskih civila, poslednji čin etničkog čišćenja“ a na slovenaćkom jeziku, koji smo malo i slabo znali i u vreme nekadašnje Jugoslavije, vođena je kvalitetom teksta, u kome se po prvi put autor „iz regiona“, a u EU, odvažio da napiše tekst „iz srpskog ugla“ pogleda na hrvatsku operaciju Oluja. Igor Mekina donosi i obilje slabo poznatih činjenica, o kojima se u srpskoj (sad već) istoriografiji retko, ili nimalo govori kao što su hrvatske simulacije srpskih napada i diverzija na Dubrovnik, Maslenicu, Gospić…

Za one kojima je prsporo lagano čitanje, pa i sricanje, na vrhu desne strane menija nalazi se prečica do Guglovog prevodioca. Srpsli je prva opcija. Kao i svaki mašinski prevod ima dosta mana a ponekad pokazuje i predrasude, ali je dovoljan za brže upoznavanje sa ovim kvalitetnim tekstom.

 

 Veritas.info